Mateja Urlep, ustanoviteljica in direktorica podjetja TihkePharma

Mateja Urlep je farmacevtka z dolgoletnimi globalnimi izkušnjami v farmacevtski industriji – Lek/Sandoz, na področjih razvoja, proizvodnje, marketinga in prodaje, in na akademskem področju. Kot vodilna strokovnjakinja na področju podobnih bioloških zdravil je ustanovila in vodi podjetje TikhePharma, deluje na raziskovalnem področju in je predsednica Think Tanka skupnosti HealthDay.si

Za začetek bi si želela, da se predstavite naši skupnosti skozi oči 10-letne Mateje. Kaj si je ona takrat želela in kaj bi ona danes rekla, če bi videla, kako ste uspeli v življenju?

Desetletna Mateja si je želela uspeti, sigurno. Želela je biti uspešna, odlična, vesela in želela je imeti pet otrok, tega pa ni uresničila (smeh). Bila je kar ambiciozna, imela je velike cilje, hotela je uspeti in narediti nekaj dobrega.

Kako bi vi definirali uspeh? Kaj za vas pomeni uspešno, verjetno ne samo monetarna refundacija tega kar delamo?

V bistvu uspeha ne gledaš tako. Uspeh je zelo emotivna zadeva, nekaj, kar te izpolnjuje, kar ti daje novo energijo, novo moč. Uspeh je to, da ti ljudje sledijo, da ti ljudje zaupajo, da si jim lahko zgled. Uspeh je to, da imaš visoko človeško moralo, integriteto in ethos. V bistvu, da skozi vse, kar ti življenje postavi predse, vedno najdeš pravo pot, ki te izpolnjuje in izpolnjuje tudi druge.

Kolikor sem se pogovarjala z drugimi uspešnimi ženskami, ki imate pod seboj že kar nekaj lovorik, je vsem skupno, da so rojene vodje. Je bilo tudi pri vas to vidno že v otroštvu?

Absolutno. Bila sem predsednica razreda, predsednica kluba študentov, vodja taborniške ekipe, kapetanka odbojkarske ekipe, ki sem jo malo bolj resno igrala. Sigurno so se te voditeljske lastnosti in sposobnost prevzemanja odgovornosti zase in za druge kazale že v otroštvu. To je tisto, kar mislim da je ključno za vodjo – da je sposoben to narediti, prevzeti odgovornost in potem tudi nositi breme te odgovornosti in znati pokazati drugim, da ne beži pred to odgovornostjo. Vodja druge potegne za sabo, jim razdeli naloge vendar kljub vsemu nosi tisto končno odgovornost, ko pride do točke, da je treba ovrednotiti rezultat. Tako kot kapitan na ladji je vodja zadnji, ki zapusti prizorišče, ko stvari ne gredo v redu. Dobrim vodjem ljudje zaupajo in to so neke lastnosti, ki se kažejo že pri otroku – vidiš kdo je tisti, ki zna potegniti ekipo za seboj.

Se vam je zdelo, da ste morali vi kot ženska delati še enkrat več in se dokazovati bolj kot moški okrog vas, ko ste bili postavljeni v vlogo vodje? Ste to kdaj opazili?

Absolutno da. Tisočletja patriarhalne družbe pustijo za seboj to, da imajo moški znotraj vseh sistemov infrastrukturo, ki jih poganja naprej, ženske pa te nimamo. V tej strukturi moraš biti bistveno boljši, da si približno enak. Ženske imamo bistveno več dela z otroci, več domačih opravil, smo vendarle tiste, ki držimo družino pokonci. Tiste, ki imamo zraven še družino, sigurno ne moremo uporabiti vseh infrastrukturnih vzvodov, ki so postavljeni za moške, ker imamo več obveznosti še po službi ali ob službi. Sigurno je treba biti bistveno boljši, da lahko uspeš. Jaz sem dala to skozi v Sloveniji, kjer je ta razlika v bistvu še bistveno manjša, kot sem jo začutila v Avstriji, Nemčiji in Švici.

Lahko poveste malo več o tem kaj je v Sloveniji drugače oziroma kje je razlika v enakosti med Slovenijo in tujino? Zelo radi se zgledujemo po zahodnem svetu, kaj pa se lahko drugi naučijo od nas na tem področju.

Obdobje socializma je ženskam dalo mesto tudi v podjetništvu, na univerzah. Tako smo ženske enako kot moški prišle v službe. Obe veji družine sta morali zaslužiti, da je imela družina normalno osnovo. Ženska aktivnost v gospodarstvu in akademiji je pri nas bistveno bolj zakoreninjena in norma. Medtem ko je v tujini norma, da je ženska, če ima družino, doma z otroci, bistveno večja. Nekje celo po zakonu. Recimo v Nemčiji mama enostavno mora biti z otrokom do drugega leta. To so sigurno prednosti, ki v Sloveniji ženskam dajo mesto v poslovni in akademski karieri. Nismo pa še izenačene, še vedno ne – ne po plačilu, ne po možnosti napredovanja in to je mene, in še vedno me, besnilo.

Sedaj se malo dotakniva vaše karierne poti. Večino svoje kariere ste preživeli v Leku, Sandozu, kjer ste bili odgovorni za vzpostavitev enote biofarmacevtike v Mengšu, razvoja in proizvodnje. Štiri leta ste delali v Nemčiji, kjer ste bili globalni direktor marketinga in prodaje za Sandoz biofarmacevtiko. Predstavljam si, da ste velikokrat stopili v sejno sobo in bili praktično edina ženska. Kateri so manevri in nasveti, ki jih lahko podate mlajšim poslovnim ženskam, ki se soočajo z isto situacijo?

Moj nasvet je seveda biti sodelovalna, a obenem asertivna, vedno utemeljena, vedno argumentirati, odločno in jasno. Biti glasna, tudi ostra, če je potrebno, ampak vedno z argumenti. Samo poslovni argumenti štejejo. Ohraniti je treba tudi hladno glavo in se osredotočiti na dejstva.

Če se premakneva na področje podjetništva. Vi ste zelo aktivni v podjetništvu, ste tudi članica odbora direktorjev Biosistemike, zelo ste aktivni tudi v raziskovanju, tako v CIPKeBiPu, v Nacionalnem inštitutu za biologijo … Kako se recimo ženske podjetnice razlikujejo od moških, oziroma ali sploh se, in kaj nas razlikuje?

Jaz mislim, da se razlikujejo. Globalno gledano bi rekla, da so ženske podjetnice bistveno bolj strpne in vključujoče, vključujoče za bistveno bolj različne ljudi. To je moja izkušnja. Mogoče smo bolj potrpežljive že zaradi zgodovinske vloge ali pa zaradi vloge, ki jo imamo v patriarhatu. To je tudi še en nasvet za ženske, da seveda biti asertiven, biti jasen, glasen z argumenti, ampak tudi potrpežljiv. Potrpežljivost je nekaj, kar prinese rezultate na malce daljši rok. Vsaka pot okoli sveta se začne s prvim korakom, a ne?

Je kaka podjetnica, ki vas je posebej navdušila? Ste imeli kdaj kakšno vzornico, je bila kakšna ženska, ki vas je posebej zaznamovala – cilj vodenja ali razmislek o življenju? Kaj vas je pritegnilo pri njej, kaj vam je dala?

Sigurno moja direktorica marketinga in prodaje v Leku, gospa Marina Pavlovčič. Zaznamovala me je s svojim izjemnim profesionalizmom, empatijo, uravnoteženim vodenjem in s strašnim ethosom. Je izjemno dobra do soljudi, svojega tima. Prijazna in pri vsakem je našla, kar je na njem dobrega. Znala je ekipo uravnotežiti tako, da je iz vsakega potegnila tisto, kar je pri njem najboljše. Ona je rekla da, nekdo je tako dober na enem področju, na drugem mu pa nekaj manjka, ampak prav zato je na prvem tako dober. Ne moremo ga gledati samo preko tega, kar je narobe in dobro – vse gre drugo z drugim in v timu se vse pokrije. Ona mi je sigurno dala tudi največje in najboljše profesionalne nasvete.

Nedavno se je zgodil izbor inženirke leta, kjer je zmagala Jasna Hengović, razvijalka programske opreme v podjetju Cosylab. Ona je omenila, da so ji bila vrata do računalniškega krožka praktično zaprta, da to je pa za fante. Ali naš izobraževalni program ženske preveč usmerja v družboslovne, storitvene vloge? Recimo v zdravstvu, zakaj je toliko več medicinskih sester in manj zdravnic?

To je težko reči. Ko sem šla jaz študirat farmacijo, je bilo 10 % vpisanih fantov, potem pa je farmacija postal lukrativen posel in kar naenkrat je bilo fantov ogromno. Dokler je bila farmacija delo v lekarni, fantov to ni vleklo, ko pa je farmacija postala posel, pa jih je pritegnila. Ne bi rekla, da obstajajo bolj ženski oziroma bolj moški poklici, so pa ti, ki so bolj negovalni, bistveno bolj ženski, tehnični pa bolj moški. Ampak ne bi rekla, da okolje bistveno otežuje le to. Okolje sigurno še vedno gleda nekoliko tradicionalno, kaj so moški poklici in kaj so bolj ženski poklici. Recimo tudi v industriji, kjer sem bila, v poslovnem delu je sigurno več moških, medtem ko je v kontrolnih in analitskih laboratorijih večina žensk. Pa saj smo si moški in ženske različni in to ni nič narobe, dokler ne postanemo ujetniki nekih klišejev.

Veš čas slišim, da si moramo ženske dovoliti biti bolj pogumne, bolj drzne. Ženske, kot ste vi, ste nam tlakovale pot in lahko rečem res samo hvala, ker si zaradi vas danes želimo biti drznejše in smo bolj pogumne. Se sicer ženske ponavadi utišamo, izberemo poti po ovinkih, ampak na koncu še vedno dosežemo svoje?

Z manj agresije sigurno. Ta agresiven stil je bistveno bolj prisoten pri moških, naš ženski princip pa je preko konsenza in iskanja skupnih točk, ampak ta način je počasnejši. Recimo skandinavski princip – poznam nekaj podjetij, ki imajo v managementu pogoj, da mora biti za sprejetje odločitve prisoten absoluten konsenz, ne večina. To pomeni, da proces traja toliko dlje do sprejetja odločitve, ampak ko pa jo sprejmejo, so vsi del te odločitve, ker so jo vsi sprejeli in podprli. Posledično ko začneš odločitev aktivno izvajati, jo vsi podpirajo. Če pa imaš odločitev, ki je bila sprejeta na agresiven način s preglasovanjem določenega dela managementa, potem pa imaš že notranji odpor. Konsenzualno odločanje pomeni, da vsi polno podpirajo in bodo tudi podpirali izvajanje vseh ukrepov oziroma odločitev. Če pa imaš notranji odpor pa le ta otežuje udejanjanje teh odločitev. V kriznem managementu gre na drugi strani za hierarhični pristop, kjer ni časa za debato - ko je kriza, je potrebno reševanje in hitro ukrepanje.

Sedaj sva ves čas govorili, kaj lahko ženske naredimo, kako se lahko me obrnemo v nekih okoliščinah. Pomembno pa je tudi, da naslednjo generacijo moških in te, ki se sedaj prihajajo na položaje, prevzgojimo oz. podučimo. Kaj bi morali moški narediti, da pridemo do želene enakosti?

Moški bi si morali želeti mešanih ekip, ker vedno imajo mešane ekipe bistveno bolj širok pogled na vse elemente odločitev, medtem ko ima bolj moška ekipa zelo specifičen pogled. Moški bi si morali resnično želeti mešane ekipe, da dobijo še ta ženski pogled na situacijo. Da v timskem delu sprejmejo na znanje, kakšen je ženski pogled. To bi si morali želeti, da bodo njihove ekipe in oni sami bolj uspešni. Imeti raznoliko ekipo, to bi jim morali privzgojiti. Predvsem res, da si želijo imeti ženske v svoji management ekipi.

Vi ste tesno povezani z našo HealthDay skupnostjo, ste tudi predsednica Think Tanka, kjer smo ženske dobro zastopane. Mislite, da lahko iniciative, kot je HealthDay, naredimo na tem področju, da več mladih dam navdušimo za podjetništvo, zdravstvo in tehnologije? Imamo mi to vlogo?

Vlogo ima vsak. Jaz sem bila vedno vzporedno še mentorica puncam, zmeraj imam okrog sebe ženske, ki jim pomagam iz hobija, in delim izkušnje. To izjemno rada delam, da vrnem družbi nekaj, kar je družba meni dala. Jaz sem vendarle skozi to, kar mi je družba omogočila, prišla do točke kjer sem. Seveda ima težo tudi moja lastna vloga, ampak kljub vsemu je treba vrniti družbi nazaj. Absolutno menim, da vsak od nas lahko naredi veliko na individualnem nivoju, še več pa, če se bolj organiziramo. Ko si zastavimo določene cilje na tem področju, sem jaz absolutno za. Promoviram čim več žensk na vodilne, vodstvene položaje in na podjetniško pot, tako da me to zelo zanima, rada svetujem in rada pomagam mladim podjetnicam.

3 MINUTE Z MATEJO

1. Kaj za vas definira dobro vodjo?

Za mene dobro vodjo definira to, da dejansko vodi z zgledom, da to kar govori tudi dela in da izjemno veliko tudi komunicira, da je vidni vodja. Da se ga/jo vidi, da je prisoten in da komunicira. Vodenje je stalna komunikacija s sodelavci, navdihovanje, motiviranje in prevzemanje odgovornosti.

2. Kaj vas motivira za kariero v zdravstvu, podjetništvu, tehnologijah in kaj bi spremenili v svoji karieri?

Jaz sem šla v to zato, ker so me zanimali procesi v človeškem telesu, zakaj gredo narobe in kako jih popraviti in sem šla zato v farmacijo. Spremenila pa ne bi nič. Meni je izjemno lepo v tem segmentu, uživam v tem kar delam. Imela sem srečo, da sem stalno v toku najmodernejših zdravil, bioloških zdravil, podobnih bioloških zdravil in sedaj tudi celične/genske terapije – torej v sami špici dogajanja v strokovnem merilu, tako da ne bi spremenila nič.

3. Kateri dve lastnosti bi ženskam dodali in katero bi jim odvzeli?

Dodala bi lastnost, da vedno iščeš argumente, samo poslovna dejstva, odvzela bi pa histerijo in preveliko čustvenost. Ta del je treba malo bolj obvladati. Treba si je zamisliti, kot da greš v teater, si na odru in odigraš svojo vlogo.